Poškodbe (otrok) v Sloveniji
V nadaljevanju navajamo nekaj zanimivih podatkov o vrsti in obsegu poškodb, ki so jih utrpeli otroci:
"---- 5.2.4 Otroci
Plezanje, skakanje, tekanje, raziskovanje okolja in preizkušanje svojih gibalnih sposobnosti so dejavnosti, potrebne za otrokov razvoj, saj se otroci tako učijo, si gradijo samopodobo in pridobivajo samozavest. Pri teh dejavnostih otroci velikokrat padejo, zato ne preseneča, da so padci najpogostejši vzrok za poškodbe otrok (0–14 let) brez smrtnega izida, medtem ko se smrtni primeri zgodijo predvsem v prometu, zaradi utopitev in zadušitev (aRok Simon 2010). V službah nujne medicinske pomoči je zaradi padcev letno obravnavanih 15.070 otrok, od tega jih je 1.590 sprejetih v bolnišnico, kar pomeni več kot polovico vseh obravnav poškodovanih otrok na urgenci in v bolnišnici.
Pogostost padcev je odvisna od številnih dejavnikov, npr. od otrokove starosti in njegove razvojne stopnje, urejenosti okolja, v katerem preživi večino časa, varnosti proizvod
ov in socialno-ekonomskega položaja družine. Mlajši otroci so bolj ogroženi zaradi padcev, ker intenzivno raziskujejo svojo okolico, pri tem pa ne znajo oceniti vseh nevarnosti, ki jim pretijo. Prav tako starši niso dovolj ozaveščeni o nevarnostih, ki grozijo otroku doma, in o ukrepih, kako nevarnosti zmanjšati. Poškodbe otrok zaradi padcev so povezane tudi z uporabo nekaterih proizvodov, npr. visokega stolčka, hojice, kolesa, rolke, rolerjev in igral na igrišču (Zimmerman in Bauer 2006). Slika 5.5. Stopnja hospitalizacije (na 100.000 otrok) otrok (0–14 let) zaradi padcev, po starosti, Slovenija, 2004–2010. (Vir: Podatkovna zbirka o bolnišničnih obravnavah zaradi poškodb, IVZ)
Otroci največkrat padejo doma, ko jim spodrsne, se spotaknejo ali zapletejo pa tudi pri smučanju, drsanju in pri rolanju, pri čemer se stopnja poškodb veča s starostjo otrok (slika 5.5). Padci z višje na nižjo raven pa so pogostejši pri mlajših otrocih, ki padejo predvsem doma s pohištva, npr. s postelje, z visokega stolčka, s previjalne mize in z drugega pohištva, pa tudi po stopnicah, npr. s hojico ter z igral na otroškem igrišču (slika 5.6). Ko otroci rastejo, se več gibljejo zunaj doma, zato starejši otroci večkrat padejo na športnih površinah in v šoli, npr. padci po stopnicah, z igral, z drevesa (bRok Simon 2007). Fantje imajo dvakrat višje stopnje težkih poškodb zaradi padcev v primerjavi z dekleti (bRok Simon 2007; cRok Simon 2007), verjetno zato, ker so bolj telesno dejavni, se bolj grobo igrajo in večkrat tvegajo.
Slika 5.6. Delež hospitalizacij otrok (0–6 let) zaradi padcev, po vzrokih, Slovenija, 2004–2010. (Vir: Podatkovna zbirka o bolnišničnih obravnavah zaradi poškodb, IVZ)
Vendar tveganje, da se otrok poškoduje na igrišču, ni odvisno samo od stopnje njegovega razvoja in zrelosti, ampak tudi od varnosti igral in površin pod njimi ter nadzorovanja staršev in drugih odraslih. Pri nas se največ poškodb na igriščih, ki zahtevajo zdravljenje v bolnišnici, zgodi na igriščih na bivalnem območju (51 %) ter igriščih pri šolah in vrtcih (23 %) (cRok Simon 2007). V primerjavi z igrišči pri vrtcih in šolah je poškodb otrok od 3- do 4-krat več na igriščih na bivalnem območju, vzrok pa je lahko poleg razlik v pogostosti uporabe tudi različna varnost igrišč. Otroci se poškodujejo največkrat zaradi padca z igral (z gugalnice, s tobogana in plezal) (62 %) (cRok Simon 2007), ko otroku spodrsne, mu popusti oprijem ali izgubi ravnotežje, pri čemer težke poškodbe niso le posledica udarca ob podlago, ampak je pogost vzrok tudi udarec ob del igrala (POSNA 2003). Posledice padca z igral so predvsem poškodbe roke (zlomi podlakti, rame in nadlakti) ter poškodbe glave (pretres možganov, zlom lobanjskih in obraznih kosti), pri padcu na isti ravni pa si otroci poškodujejo najpogosteje roke in noge (zlomi podlakti, goleni in gležnja ter izpahi, zvini rame in nadlakti) ter glavo (pretres možganov) (cRok Simon 2007; Rok Simon 2002). Najpomembnejša dejavnika tveganja za zlome okončin pri padcu z igral sta višina igrala ter vrsta in debelina podlage (Nixon in sod. 2004; Mowat in sod. 1998).
Socialno-ekonomski položaj družine je pomemben dejavnik tveganja za padce otrok, še posebno ko gre za težke poškodbe (Hippisley - Cox in sod. 2002). Večje tveganje za padce in poškodbe imajo otroci iz revnejših družin, ki živijo v gosto naseljenih in z vidika varnosti manj urejenih bivalnih okoljih (slaba osvetljenost, okna brez varnostnih mehanizmov za zapiranje, stopnice brez držal za roke, prost dostop do balkonov in teras, slabo vzdrževana igrišča) (WHO 2007). V manj premožnih družinah starši v nižjem deležu uporabljajo varnostno opremo, otroke slabše nadzorujejo, imajo pa tudi slabšo dostopnost do zdravstvene službe (Engstrom in sod. 2002; Mock in sod. 2002). Pri nas so manj težke poškodbe otrok povezane z boljšim gmotnim blagostanjem družine (bRok Simon 2011), medtem ko povezanosti med socialno-ekonomskim stanjem območja prebivanja in umrljivostjo otrok zaradi padcev ni bilo mogoče dokazati (Buzeti in sod. 2011). ---
Pripravil:
Slavko RUDOLF
več lahko preberete na http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poskodbe_v_sloveniji.pdf