Vprašanja in odgovori

  • Kaj je "oprema igrišča"?
Pod pojmom »oprema igrišča« razumemo, poleg igral, tudi vso premično in nepremično opremo, ki služi funkciji igrišča (klopi, lope, koši za smeti, itd.). K opremi igrišča ne sodijo predmeti za igro, ki so lahko podobni klasičnim igralom, vendar so manjši, prenosljivi in namenjeni otrokom do 14 let starosti. Taki predmeti sodijo v kategorijo igrač in jih obravnavajo standardi SIST EN 71-1 in evropska direktiva 2009/48/ES o varnosti igrač.

  • Kdo je odgovoren za varnost igrišča in opreme?
V času načrtovanja, proizvodnje in prodaje igral je za varnost igrala odgovoren proizvajalec/uvoznik/prodajalec. Od trenutka, ko je igralo prevzel, je za njegovo varnost odgovoren lastnik igrala oziroma upravljalec igrišča.

  • Katere so bistvene zahteve standardov EN 1176 in EN 1177?
Osnovne zahteve standardov za igrala so usmerjene v zagotavljanje varnosti. Zahteve se nanašajo na preprečevanje padcev (maksimalna višina igral, ograje, ročaji, …), preprečevanje ujemanja in zatikanja (zatikanje prstov, ujemanje vratu in glave, zatikanje oblačil, …), preprečevanje poškodb ob trkih in udarcih (zaobljeni robovi, zaščita ostrih delov, …), preprečevanje poškodb ob padcih z višine ali z gibajočega se igrala (mehke varovalne podlage, nasutje sipkih materialov, …). Eden od standardov (SIST EN 1176-7) narekuje tudi postopke montaže, pregledov, obratovanja in vzdrževanja igral. Spoštovanje tega standarda je bistveno za zagotavljanje varnosti igrišča.

  • Kakšne so osnovne zahteve za materiale?
Standardi posebej ne določajo kateri materiali so ustrezni za igrala, vendar določajo kakšnih lastnosti material ne sme imeti. Na igralu predvsem ne sme biti toksičnih snovi, ne sme biti korozije, materiali ne smejo biti lahko vnetljivi, les mora biti zdrav in homogene strukture, …)

  • Ali so igrala varna, če so izpolnjene vse zahteve iz EN 1176?
Izpolnjevanje zahtev standardov je samo osnovni pogoj za varno igro. Poskrbeti je potrebno še, da vsi udeleženci upoštevajo pravila varne uporabe, da se izvajajo redni pregledi in ustrezno vzdrževanje

  • Ali so standardi SIST EN 1176 in SIST EN 1177 obvezni?
Standardi za igrala niso obvezni, vendar je potrebno upoštevati Zakon o splošni varnosti proizvodov. Domneva se, da je izdelek varen, če izpolnjuje zahteve standardov.

  • Ali morajo biti igrala označena z oznako CE?
Igral se ne označuje  z oznako CE. S to oznako morajo biti označeni samo izdelki, ki jih posebej omenjajo evropske direktive, med drugim tudi igrače, ki so namenjene igri in jih obravnava direktiva 2009/48/ES.

  • Ali obstaja zakonska obveznost, da je izdelek (igralo) na trgu opremljen z dokazilom skladnosti s standardi?
Predhodno prilaganje dokazil (certifikat o skladnosti, izjava o skladnosti, …) ni potrebno. Je pa tak dokument za proizvajalca konkurenčna prednost, lahko pa certifikat zahteva tudi kupec, vsekakor pa so tovrstni dokumenti dobrodošli v primeru kakršnekoli reklamacije, kontrole ali nadzora trga ter podobnih situacijah.    

  • Kdo lahko preveri, če so igrala skladna s standardi?
Proizvajalec proizvoda, mora biti sam sposoben zagotoviti skladnost igrala. Neodvisno in nepristransko preverjanje in potrjevanje skladnosti (preskušanje) pa lahko opravi samo usposobljena strokovna institucija, ki lahko izda tudi ustrezen dokument, ki (ne)skladnost dokazuje.

  • Kaj mora vsebovati poročilo o preskusu igrala?
Splošne zahteve o vsebini in obliki poročila narekuje standard SIST EN ISO/IEC 17025, ki obravnava preskusne laboratorije. Navedeni morajo biti vsaj podatki:
- identifikacija igrala (proizvajalec, ime, tehnični podatki, …),
- standard po katerem se izvaja preskušanje,
- rezultati preskušanja po vseh zahtevah,
- povzetek rezultatov preskušanja,
- ime in drugi identifikacijski podatki izvajalca preskušanja

  • Kaj zajema pregled igrišča?
Pregled igrišča zajema pregled vseh elementov igrišča, ki kakorkoli vlivajo na varnost igre. Izvajalec pregleda predvsem:
-  skladnost posamičnih igral s standardi (certifikati, neposreden natančen pregled na terenu, dodatne laboratorijske preiskave, …),
-  varovalne podlage neposredno ob igralu (dimenzije, značilnosti,),
-  ostale opreme igrišča (klopi, lope, …),
-  površine igrišča v širšem smislu (teren, ovire, ograje, vrata, senca, vpliv okolice, …),
-  dokumentacijo (certifikati, navodila proizvajalcev, plani in poročila o pregledih, zapiski vzdrževanja, …),

Pregled igrišča je osnova za vse nadaljnje aktivnosti v smislu zagotavljanja varnosti

  • S kakšnimi napisi in znaki mora biti opremljeno igrišče?
Opozorilne in obvestilne table so namenjene informiranju obiskovalcev in uporabnikom igrišča o pravilih korektnega obnašanja na igrišču in ukrepih za zagotavljanje varnosti.
Če igrišče deluje izključno za potrebe vrtcev ali šol, so uporabniki stalni, prav tako osebje, ki spremlja igro. V tem primeru so lahko pravila ravnanja in obnašanja sestavni del delovnih navodil in sestavni del vzgojnega procesa. Na takih igriščih prav posebne obvestilne in opozorilne table niso potrebne. Drugače je, če so ta igrišča dostopna tudi zunanjim obiskovalcem ali pa so v celoti namenjena javni rabi. V tem primeru mora lastnik ali upravljalec igrišča storiti vse, da so obiskovalci obveščeni o »hišnem redu« in varnostnih ukrepih

 Obvestilne table morajo vsebovati vsaj naslednje informacije:
-  ime in naslov osebe (institucije), ki skrbi za igrišče,
-  telefonska številke kontaktne osebe,
-  telefonska številka za klic v sili (112),
-  obratovalni čas (če se igrišče zaklepa)

Table, ki opozarjajo obiskovalce na pravilno in varno rabo igrišča naj dajejo naslednje informacije:
-  kateri starostni otrok je igrišče namenjeno,
-  kako naj odrasli nadzorujejo igro,
-  kako skrbeti za čistočo,
-  kaj na igrišču ni zaželeno (motorji, kolesa, psi, …)
-  kaj storiti v primeru nesreče,
-  kaj storiti, če se opazi pomanjkljivost na igrišču
 
  • Vrtec je dobil v dar igralo, ki pa je slabe kakovosti in po našem mnenju nevarno. Kaj storiti v takem primeru?
Kar pogosto se zgodi, da starši, v dobri veri, da pomagajo vrtcu, prinesejo igralo, ki nima dokazil, daje skladno s standardi. Običajno so taka "igrala" kupljena v eni od veleblagovnic, ki imajo pestro izbiro tovrstnih naprav, ki imajo videz pravega igrala, v resnici pa so to igrače in ne zunanja igrala. Kar se varnosti tiče, je bistvena razlika v tem, da so igrače namenjene domači rabi, zato so tudi varnostne zahteve skromne. Igračo namreč uporablja manj otrok in še to ne prav pogosto. Pravo zunanje igralo pa je namenjeno javnim površinam, pogostejši in zahtevnejši rabi, zato so tudi varnostne zahteve veliko strožje. "Igralo"- igračo prepoznamo po oznaki CE in napisu, ki mora biti na njej, da je namenjena samo domači rabi. Vrtec take naprave na igrišču ne sme uporabljati, razen v primeru, da usposobljena institucija (strokovnjak) ugotovi, da naprava ustreza tudi standardom za zunanja igrala.

(sorodna tema - SAMOGRADNJA OTROŠKIH IGRAL)

  • Kakšna mivka je primerna za peskovnik otroškega igrišča? Ali mora imeti mivka certifikat?
Primernost mivke je obravnavana samo v poglavju 4.1.6 standarda SIST EN 1176-1, ki pravi: "Nevarne snovi se ne smejo uporabljati za izdelavo igral na način, ki bi lahko imel škodljive posledice za zdravje uporabnika". V nadaljevanju navaja evropsko direktivo o nevarnih snoveh 76/769/EGS. Konkretno navaja tudi splošno znane nevarne snovi, ki jih na igralih (tudi v mivki) ne sme biti, npr. azbest, svinec, formaldehid, olja premogovega katrana, karbonatni in poliklorirani bifenili (PCB). Prisotnost omenjenih snovi je najlaže ugotoviti s primerno kemijsko analizo, ki jo lahko opravi usposobljena institucija.

Priporočljivo je, da naročnik mivke od dobavitelja zahteva, da ta priloži poročilo o laboratorijski analizi mivke. Analize vsebnosti težkih kovin lahko opravljajo laboratoriji, ki so za to usposobljeni (zavodi za zdravstveno varstvo, laboratoriji za analizo tal, vode, hrane, itd.)

Ker je mivka samo material uporabljen na igrišču, običajno nima takega certifikata kot igralo. Primernost mivke se dokazuje s prej omenjenim poročilom laboratorija o opravljeni kemijski analizi. Če obstaja dvom o izvoru dostavljene mivke, je potrebno od dobavitelja zahtevati ustrezno izjavo ali opraviti dodatno kemijsko analizo. 

(Več o mivki in peskovnikih....)

nekaj napotkov Kraljevega društva za preprečevanje nesreč ROSPA pa lahko najdete tudi tu

  • Kam lahko namestimo gugalnico za majhne otroke?
V vrtcih se pogosto srečujejo z dilemo, kam namestiti gugalnico, ki ni pravo zunanje igralo in je namenjena izključno majhnim otrokom. Sestavljena je običajno iz plastičnega varnostnega sedeža (ima varovala, ki preprečujejo padec iz sedeža), dveh plastičnih vrvi in preprostih kovinskih priponk.  Običajno se taka gugalnica obeša na priročne nosilce (vratni podboji, nosilci nadstreškov, vodoravni tramovi, itd.). Taka gugalnica se uvršča v skupino igrač in je načeloma namenjena domači rabi. Praviloma je potrebno v vrtcih, tudi za majhne otoke, ki sami ne morejo uporabljati običajne gugalnice, namestiti gugalno napravo z varnostnim sedežem, ki visi na ustrezni verigi in fiksni nosilni konstrukciji. Tudi varnostne podlage morajo biti skladne s standardi za zunanja igrala. Opisane plastične gugalnice je možno uporabljati izključno v zaprtih prostorih, kot igrače, ob stalni prisotnosti odrasle osebe. Gugalnica mora biti pritrjena na dovolj močen nosilec (vratni podboj ni primeren), pod njo pa mora bitim mehka podlaga. Sedež mora biti tik nad tlemi (35 do 40 cm), dolžina gugalne poti naj bo zelo kratka (do enega metra). Sedež gugalnice lahko potiska samo odrasla oseba. Po končanem guganju je potrebno gugalnico odstraniti oziroma preprečiti, da bi jo uporabljali starejši otroci.

 
  • Želimo ograditi igrišče z ograjo, ki bi imela ustrezne razmike med letvami, ki ne bi bili nevarni za ujemanje glave. V raznih gradivih, tudi predpisih o graditvi objektov, smo zasledili več različnih podatkov. Kateri je pravi?
Podobnih primerov neskladja med standardi in predpisi je kar veliko. Težko je pojasniti zakaj, verjetno gre za nesistematičen pristop in površno delo. Gradbenih predpisov ali standardov ne morem komentirati, kar pa se tiče standardov za otroška igrala pa so dejstva naslednja:

V zvezi z ujemanjem glave in vratu standard SIST EN 1176-1 pravi:
» 4.2.7.2 Ujemanje glave in vratu"
Igrala naj bodo izdelana tako, da odprtine ne ustvarjajo nevarnosti ujemanja glave in vratu, bodisi  pri prehodu z glavo ali nogami naprej.
Nevarne situacije, pri katerih se lahko pojavljajo te vrste ujemanja, vključujejo tudi:
- povsem zaključene odprtine, skozi katere lahko uporabnik zdrsne z glavo ali nogami naprej;
- delno zaključene odprtine ali odprtina v obliki črke V;
- druge odprtine (npr. škarjaste ali premične odprtine).

a) Povsem zaključene odprtine:
Dostopne, v celoti zaključene odprtine, s spodnjim robom več kot 600 mm od tal, je potrebno preskusiti v skladu z D.2.1.
Preskusno telo C ali E sme preiti odprtino samo takrat, ko odprtino preide tudi veliko preskusno telo za glavo D.
b) Delno zaključene odprtine in odpr ---------»

Iz navedenega je mogoče razbrati, da je potrebno pri vseh zaključenih odprtinah (odprtina je v celoti omejena z robom), katerih spodnji rob je več kot 60 cm od tal (ali varne podlage) zagotoviti velikost skozi katero ne gresta telesi E (premer 130 mm) ali C (157 mm x 89 mm), če pa gresta, mora iti skozi to odprtino tudi telo D (premer 230 mm). Predvidevam, da je (strokovno) ugotovljeno, da majhen otrok lahko zleze z nogami naprej tudi skozi režo, ki je večja od 89 mm, glava pa se zatakne. Nevarnost nastopi, kadar je na drugi strani odprtine do varne podlage več kot 60 cm in otrok obvisi. V zadnjem času je problematična že relativno velika odprtina, ki je v premeru večja od 230 mm. Če je na igralu otrok, ki nosi npr. kolesarsko čelado, se lahko ujame tudi na tej odprtini. Ponekod že postavljajo obvestila, da naj otroci na igralih ne nosijo čelad.

Pri ograjah, ki ločujejo dve površini iste višine teh težav ni. Odprtine so načeloma lahko kakršnekoli (razen, seveda, če jih določa kašen drugi predpis, npr.  gradbeni). Če pa je na drugi strani ograje globok prostor (več kot 60 cm) pa mora biti razmik med pokončnimi klini ograje manjši od 89 mm. Na enak način mora biti izvedena tudi reža med spodnjim robom ograje in pohodno površino.

  • V  našem kraju načrtujemo postavitev igrišča za otroke, ki naj bi stalo na površini, ki jo vsi uporabljamo.  Pojavlja se vprašanje ali to smemo in izraz javno dobo. Ali nam lahko pojasnite pomen tega izraza.
Nekaj informacije lahko dobite na internetni strani igrišče in javno dobro, strokovno pjasnilo kaj to pomeni pa lahko preberete na "javno dobro"

  •   V osnovni šoli obnavljamo otroško igrišče, na površino poleg igrišča pa bi radi postavili tudi opremo za telovadbo na prostem Street Workout. Zanima nas ali so pri tem kakšne ovire.
Naprave za zunanjo fitnes vadbo ali telovadbo na prostem ali "Stree workout" so načeloma namenjene uporabnikom starejšim od 14 let in višjim od 140 cm. Standard SIST EN 16630, ki obravnava tovrstno opremo, narekuje, da je potrebno take vadbene površine in naprave postaviti ločeno od otroških igrišč, oziroma fizično (npr. z ograjo) preprečiti, da bi otroci uporabljali naprave za zunanjo telovadbo. Zgodi pa se,  da to ni možno ali je celo namen investitorja, da ustvari igrišča in vadišča za vse starostne skupine, V takem primeru je rešitev preprosta. Naprave morajo biti izdelane in postavljene tako, da ustrezajo tako osnovnemu standardu SIST EN 16630, kot tudi standardom za zunanja igrala iz serije SIST EN 1176. Bistvena razlika, med standardi je, da je pri igralih trava kot varnostna površina primerna samo za padce do višine 100 cm, pri napravah za zunanjo telovadbo pa do 150 cm. V praksi običajni ni težav, saj se največkrat uporabi prodec, ki pa ustreza tudi padcem z višine 200 cm ali celo več.

  • nabavili smo gugalnico GNEZDO. Ker smo jo montirali sami, nas zanima, kako visoko od tal mora biti košara.
Natančne podatke-navodila za montažo bi vam moral posredovati proizvajalec/distributer, ki vam je dobavil gugalnico. Če teh navodil nimate, upoštevajte zahteve standarda SIST EN 1176-2:2018, ki narekuje, da mora biti trdi obroč gugalne košare od tal oddaljen vsaj 400 mm. Razaljo od tal (ground clearance) se meri, ko je sedež v najbolj neugodnem položaju.
Več o zahtevah za gugalnice s košaro lahko preberete >

  • na našem igrišču smo postavili novo gugalnico in okrog nje na travo položili luknjičasto gumijasto oblogo. Trava lepo raste skozi luknjice, vendar je celotna površina valovita. A je to varno?
Gumijasta preproga v obliki satovja je učinkovita varnostna podlaga samo tedaj, ko je položena na gosto travo oz. travno rušo z razvitim koreninskim sistemom. Podatki preskušanj po HIC metodi kažejo, da je taka kombinacija primerna tudi za padce z višine 2,5 do 3m.  Sama preproga je pretanka in prenežna, da bi ublažila padec z višine, njena funkcija je predvsem zaščita travne površine in ohranjanje primerne vlage oz. zdravega koreninskega sistema. Preproga se sicer lahko polaga direktno na obstoječo travnato površino, ki pa praviloma nikoli ni povsem ravna, to pa se odrazi na valoviti končni površini. Če vdolbine niso pregloboke, to ne vpliva na varnost igrišča, je pa vizualno moteče.
Praksa je pokazala, da je gumijste preproge najbolje polagati na še golo, dobro izravnano in utrjeno površino. Površino sezatem potrosi s tankim slojem dobre zemlje in zaseje s travo. Sledi polaganje enega ali dveh slojev plastične mrežice, šele nato položimo gumijsto preprogo.
Če želimo gumijste preproge položiti na že obstoječe travne površine, je potrebno travo najprej zelo nizko pokositi, površino nasuti z manjšimi količinami rahle (suhe) zemlje in vse skupaj razgrabiti in poravnati. Zemlja naj ostane samo v vdolbinah. Zemljo z valjanjem utrdimo in postopek po potrebi ponovimo. Na mestih, kjer je zemlje več in se trava ne vidi, še dodatno posejemo travo in nato položimo gumijsto preprogo. V tem primeru armaturna mrežica ni potrebna.
Zasilno je možno vdolbine sanirati tudi kasneje, ki je preproga že položena in obraščena s travo. Na mesta, kjer so vdolbine največje nasujemo malo sipke zemlje in s pazljivim privzdigovanjem (tresenjem) poskušamo doseči, da sipka zemlja izpolni udrtino pod preprogo. Ta način je zamuden, zahterva pazljivo delo, rezultat pa ni vedno najboljši. 
 



ODGOVARJA:  Slavko Rudolf, univ. dipl. inž.